Odzven review by Mario Batelić

Med črnim in belim
Na pričujočem albumu je Drakslerjeva razvila samosvoj zvok in je na dobri poti, da bo izoblikovala popolnoma unikaten in takoj razpoznaven pristop in zven, kajpak v svetovnem merilu.
Na pričujočem albumu je Drakslerjeva razvila samosvoj zvok in je na dobri poti, da bo izoblikovala popolnoma unikaten in takoj razpoznaven pristop in zven, kajpak v svetovnem merilu.

CF 286Kaja Draksler – The Lives of Many Others (CF 286)
Solistični jazzovski albumi so kljub svoji zahtevnosti dokaj pogosti; na domači sceni pa kljub temu tovrstne izdelke lahko naštejemo na prste ene roke. Da se je tovrstnega izziva lotila mlada pianistka Kaja Draksler, nas ne preseneča, saj velja že od svoje pojavitve na sceni za zelo obetavno in ambiciozno. Povrhu se je prav z vsakim albumom podajala na drugačno glasbeno pot, od predelav ljudskih z različnih vetrov s projektom Katarchestra, prek samosvoje vizije modernega jazza z Acropolis Quintetom, s katerim pa se je spet na albumu Türkü s turško pevko Sanem Kalfa lotila predelav turških tradicionalnih skladb. Ravno v tem času, ko se še vedno vrstijo pozitivni odmevi na pričujoči solistični album (med drugim so o njem pohvalno pisali v New York Timesu), pa je Drakslerjeva napovedala izid albuma The Best Of s triom BadBooshBand. Tako slednjega kot The Lives of Many Others bo predstavila na Cankarjevih torkih 11. februarja.

Če se še za hipec ustavimo pri podatkih o aktualnem dogajanju, povezanem s pianistkinim ustvarjanjem oziroma z njeno mednarodno uveljavitvijo: ne le, da je pred kratkim prejela nagrado mednarodne organizacije EPTA za najboljše magistrsko delo (v njem analizira tehniko Cecila Taylorja), temveč so njeno odličnost prepoznali tudi pri odmevnem mednarodnem jazzovskem srečanju Jazzahead!, kjer se bo, na predlog Druge godbe, predstavila s solističnim koncertom (kar bo prvi nastop kakega slovenskega glasbenika na tem jazzovskem srečanju!).

Drakslerjeva nas na svojem solističnem prvencu (posnet je bil na Ljubljanskem jazz festivalu lani ter objavljen pri založbi Clean Feed, v seriji Ljubljana Jazz Series) takoj vpelje »in medias res«: album se namreč začne abruptno, vtis imamo, da smo sredi skladbe in ne na začetku tistega, kar se bo izkazalo za izjemno tenkočutno in vznemirljivo popotovanje. Pianistka si je namreč za uvod v prvo skladbo in v album izbrala poseganje po notranjosti inštrumenta, po strunah (slišati je, da le rahlo) prepariranega klavirja. Gre seveda za tehniko, ki jo povezujemo s svobodno improvizacijo in avantgardno miselnostjo. A tak način igranja je, kot se kaj kmalu izkaže, zanjo le enakopravni košček v kalejdoskopskem nizanju različnih tehnik. Ta »šunder«, kot bi temu nemara rekli zapriseženi romantični malikovalci črno-belih klavirskih tipk, se namreč počasi prelevi v komaj slišno škrebljanje, da bi nato pianistka začela prebirati po tipkah. Iz slednjih za hip izvabi zelo melodično, milozvočno temo, a kaj kmalu se spet poda med strune.

Že v drugi skladbi nas popelje na znano območje; no ja, tako vsaj mislimo, ko preberemo naslov Vsi so venci vejli, saj kajpak pričakujemo predelavo znane ljudske. A jo ima Drakslerjeva bolj za izhodišče, tistih nekaj not, ki nosijo to žalostinko, je opora bolj razvejani skladbi, ki s svojimi sunkovitimi grozdi in meandriranjem kaže na pestrost in širino pristopov, ki jih premišljeno rabi na albumu. Izmenjava tehnik igranja poteka ves čas zelo gibčno in usklajeno. Občutek imamo, da se Drakslerjeva teh tehnik vedno poslužuje premišljeno in konceptualno zaokroženo; v načinih igranja ni nič samovšečnega ali pretiranega, jasno je, da pianistka obožuje in spoštuje svoje glasbilo ter ga jemlje kot partnerja v pletenju ves čas žanrsko nihajoče, a zato nič manj impresivne zvočne teksture.

Priča smo izjemno osmišljenem balansiranju, vibriranju med glasnimi in tihimi deli, med melodioznostjo in izbruhi prostoplavajočih tonov, ki jih strumno pošilja v eter, da bi se, kakor po njeni komandi, znova prizemljili in zlili s prihajajočo melodijo. Manj je več, pianistka nam raje odstre skrivnosten haiku kot razvejano epopejo ali bohotno simfonijo, stavi prej na poetično slutnjo kot eksaktnost.

Ko omenjamo žanre, niti najmanj ne merimo le na jazzovske, saj pianistka že od začetka ustvarjanja velja za prefinjeno združevalko klasičnega in jazzovskega pianizma. Na solo albumu je to prežemanje, pričakovano, prignano do maksimuma, povrhu pa smo očarani nad lahkoto, s katero Drakslerjeva znotraj iste skladbe »prestavlja« iz denimo impresionizma klasične glasbe prek občutene predelave ljudske Vsi so venci vejli do nepredvidljivosti in »robatosti« avantgardnega jazza. Spretno se je izognila pastem, ki prežijo na ustvarjalce solističnih plošč. Nikoli ne zaide v hermetičnost ali larpurlartizem in se ne ponavlja; dejansko imamo vtis, da se repetitivnim vzorcem prav namerno izogiba, pa čeprav dobimo v kar nekaterih skladbah občutek prijetne omotice (sicer značilne za glasbo z izpostavljeno repetitivno formo).

Že naslov albuma je slikovit in poveden, saj kot da bi povzemal zvočno obilje in nepredvidljivost, nič manj pa niso zgovorni naslovi posamičnih skladb, denimo Army of Drops; še preden sem se poglobil v naslove skladb, sem imel namreč ponekod vtis, da poslušam kapljice dežja. Slednje me je spomnilo na njeno predavanje na lanskoletnem Ljubljanskem jazz festivalu, kjer je predstavila omenjeno analizo igranja Cecila Taylorja ter omenila, da je ta sloviti avantgardni pianist namesto ob metronomu igral ob nepredvidljivemu ritmu drevesnih vej, ki jih je upogibal veter. Album s svojo zgoščeno, a spet zvočno zelo zračno glasbo ponuja obilo takih opor za miselne prebliske, ki pa v številnih skladbah komaj dohajajo drug drugega, toliko je namreč v njih hipnih sprememb in prekucij. Hipni, »hitroprsti« motivi se izmenjujejo z bolj globočinskimi valovanji, ki pa se jim umetnica spet posveti za kratek čas. Vtis med samim poslušanjem dejansko spomni na pravo valovanje, denimo kot bi bili na jadrnici, ki jo premetava sem ter tja, mirni, blagodejni trenutki pa se izmenjujejo z nevarnimi sunki.

Iskati njene »podobnike« med sodobnimi ali zgodovinskimi glasbeniki bi ne imelo smisla, ne le zato ker se to nenazadnje lahko izteče v golo naštevanje, ki lahko zmanjša pomembnost avtoričinega dela, temveč še bolj zato, ker Drakslerjeva različnosti pristopov igranja na klavir tako enkratno združi. Seveda je v njeni glasbi moč slišati odmeve starejših in malo manj starih pianističnih mojstrov, a Drakslerjeva je razvila samosvoj zvok in je na dobri poti, da bo izoblikovala popolnoma unikaten in takoj razpoznaven pristop in zven, kajpak v svetovnem merilu.
http://www.sigic.si/odzven/med-crnim-in-belim

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s