Tag Archives: The Lives of Many Others

JazzWrap review by Stephan Moore

CF 286Kaja Draksler – The Lives Of Many Others (CF 286)
Hauntingly beautiful. That’s the best way to describe The Lives Of Many Others from Kaja Draksler. This solo piano session brilliantly showcases Draskler’s avant garde spirit which was already apparently on previous releases. But here we get a more intimate yet dynamic perspective.

Over the first three pieces we experience a diversity of free form and expansive classical structures that are fun, exciting and challenging. This is highlighted in “Communication Entropy/Andromeda.” where Draksler moves within different motifs and crafts a wonderful storyline for the listener.

The extended piece “Suite: Wronger:Eerier:Stronger Than (Just A Thought):I Recall,” is improvisation with perfected and well balanced lines. Quiet movements draped in watersheds of rolling notes moving in one singular pattern leaving you gasping at her accuracy on the keys.

While “Delicious Irony” and “Army Of Drops” are reminiscent of Vijay Iyer or Jason Moran as contemporary comparisons–Draskler’s intensity allows you to get lost in the melodic atmosphere more than the aforementioned musicians but with a little more irreverence and subtle humour.

Kaja Draksler is already a growing name within the European community but with The Lives Of Many Others you can see how this rich and expressive voice should have big impact everywhere else very soon.
http://jazzwrap.blogspot.pt/

Dnevnik review by Ičo Vidmar

CF 286Kaja Draksler – The Lives of Many Others (CF 286)
Kakšno leto je za Kajo Draksler! Mlada, 26-letna pianistka, ki spaja novi jazz s sodobno kompozicijo, nadvse rada koncertira in študira; igra v različnih mednarodnih ansamblih, a nastopa tudi solo. Pri izbiri prostorov za nastope ni izbirčna. Volja do igre in zavzetega javnega predstavljanja svojega dela v najrazličnejših situacijah je prvo, po katerem danes spoznamo glasbenico.

Začnimo z njenim študijem na Nizozemskem. Za magistrsko delo o strukturi v svobodni improvizaciji pianista pianistov Cecila Taylorja je v minulem letu prejela laskavo priznanje. Če bi se pred petnajstimi leti kdor koli izmed domačih jazzovskih pianistov poglabljal v Taylorjevo telesno, ritmično igro in jo tako razčlenjeval, bi ga verjetno imeli za lunatika. Tu je prišlo do obrata. Težko ujemljivi, ekscentrični free jazzar vznemirja in buri domišljijo. Naši mladi glasbeniki pač hodijo študirat v tujino, redno muzicirajo in vsrkavajo mnogo več znanja, različnih pogledov kakor generacija glasbenikov pred njimi. Mreže prireditvenih prostorov v Evropi pa so za zdaj precej dobro razprostrte in solidno podprte.

Drakslerjeva je v času jazz festivala v Ljubljani, kjer je predstavljala svoja dognanja o Taylorju, posnela tudi gradivo za solo album za prodorno portugalsko založbo Clean Feed. Podobno kot album Igorja Lumperta je izšel kot del posebne »ljubljanske jazzovske serije«. O tem, da ta založba dobro stoji v jazzovskem svetu in ima dobre stike s publicisti, brez katerih danes tudi v svetu nekomercialnih godb preprosto ne gre, že pričajo prve ugodne kritike albuma The Lives of Many Others v mednarodnem tisku.

Te same po sebi ne pomenijo kaj dosti, če angažirani pianizem mlade glasbenice dejansko ne bi odstopal od povprečja, ki ga danes predstavljajo mladi učeni prebiralci tipk. Že uvodni komad, ki je hkrati tudi naslovni, po malem prijetno šokira. Pianistka suvereno seže v notranjost klavirja in iz strun izvablja gromoglasne ritmične bloke, ki pa se v popolnem kontrastu razvežejo v melodično fraziranje z nekaj ritmičnimi hakeljci. Teh drobnih posebnosti, iskanja kontrastov in fines, zafrknjenih motenj na albumu kar mrgoli, tudi tam, kjer se znajde sredi hermetičnega prostora in išče glasbeno rešitev, nekakšno alogično pot ven. Ponekod se v gradnji skladb zasliši široko referenčno polje klavirja, tako koncertne tradicije 19. stoletja kot živahna stičišča z epizodami jazzovskega klavirja. V levi roki je Drakslerjeva na trenutke tako močna in udarna kot kakšna Mary Lou Williams.

The Lives of Many Others ni enostaven album z godbo za vsako priložnost, ne kopiči vsakdanjih, naučenih milozvočij, ki vas bodo zasanjane ponesla drugam. Je raznovrsten, čist v izvedbi, nazoren v izpeljavi zamisli, rezih, ki zarežejo v glasbeni tok. Včasih igra stopica na mestu, drugič se dinamično preslika v nekaj povsem drugega, na primer v mali fluidno zafrknjeni suiti. Tam poslušalca pričaka njena imaginacija. Fin klavirski album.
http://www.dnevnik.si/kultura/imaginacija-namesto-naucenih-milozvocij

Free Jazz review by Stef Gissels

CF 286Kaja Draksler – The Lives Of Many Others (CF 286)
****½
Somehow out of the blue (really?) comes this young Slovenian pianist, immediately with a solo recording on the Clean Feed label.

She has just obtained her degree in musicology with her master’s thesis on “Cecil Taylor : Live As … Structure within a Free Improvisation” at the Amsterdam Conservatory. Yet this is already her sixth album release, at the young age of 26, sorry 27 it is her birthday today.

Her music isn’t anything like Cecil Taylor’s. Her music is an eclectic blend of classical, jazz, modernism, avant-garde, impressionism …. and Cecil Taylor. What is more, the music is Kaja Draksler’s entirely.

It is actually entirely modern, and that is possibly most audible in the constant change in her music, with ideas that never last much longer than a few moments, because other things need to happen, no need to keep expanding on what already is, new things need to happen, and do happen, with the restlesness and eagerness of a young adult discovering sound and telling us about it. No need to elaborate for her. Her messages are short, like on Facebook, or Twitter. But they touch life, they touch some essence of drama and storytelling.

The title track starts with solid noise from inside the piano, rhythmic, scraping and pounding, as the intro to a beautiful, almost Jarret-like melody, with left hand and right hand dancing an odd-metered separate tune, just briefly, until the scraping takes over again. What has happened?

“Vsi so venci vejli” (All the wreaths lay drying) is eery and quiet, fragile and sensitive, sad and beautiful, based on a traditional Slovenian poem.

“Communicational Entropy/Andromeda” pulls us out of our reverie, with percussive playing, heavy chords and dramatic developments, but the story-teller that she is, Draksler then leaves space to silence, to emphasise the dying sounds, to slowly generate new light touches on just a few keys, well-paced, minimal, like new life emerging out of nothing.

Then comes “Suite: Wronger/Eerier/Strong than (just a thought) I recall” and as its title suggests, thing move, things change the whole time, and sound eery, with phrases like ripples on the water, with both hands in colliding courses and in different phases, creating space, emphasis, single chords, silence, erupting rhythm by left hand stopped by the right one, yet gaining momentum, or not? She plays with patterns, and surprises the listener by shifting expectations, by going against the rhythm.

“I Walked Into Yesterday” is also strange, with open structure and chords, almost hesitating, with an element of surprise.

“Army of Drops” is more jazzy, faster, again in a well-paced and structured piece, with gradually increasing intensity over a single repetitive left hand, and light touches in the higher notes, contrasting darkness and light.

The album ends with “Delicious Irony”, a kind of deconstructed jazz piece, but one that again evolves into pattern and recognition, with a rhythm, a melody and chords that are pure jazz to finish, as if everything comes together at the end, and we come full circle, with a kind of wink to tradition, or to create a stark contrast with the avant-garde opening sounds of the album.

In short, what you get here is fresh music, incredibly fresh, vibrant, clever and sensitive, beautiful and daring, coherent and creative, varied and strong. It is captivating too, because Draksler is a great story-teller, somebody who gets your attention and never lets it wander away, because new stuff comes up all the time, like twists in a plot and new characters entering. And it is so fresh, like morning dew, like a bowl of fresh salad, like cool water on a hot day.

Enjoy!
http://www.freejazzblog.org/

Jazz.pt review by Nuno Catarino

CF 286Kaja Draksler – The Lives of Many Others (CF 286)
O nome de Kaja Draksler poderá ainda soar estranho para a maior parte dos apreciadores portugueses de jazz, mas a pianista já conseguiu estabelecer alguns laços com o nosso país. Gravou para a Clean Feed, actuou na Culturgest (no ciclo “Isto é jazz?”), em Lisboa, e trabalha em duo com a multifacetada trompetista portuense Susana Santos Silva.

De origem eslovena, mas radicada na Holanda, Kaja tem desenvolvido um percurso curioso: além de participar nos típicos projectos Trio K4, Katarchestra e Suna, integra a European Movement Jazz Orchestra (que, recorde-se, além de integrar vários músicos portugueses, gravou o disco “Live in Coimbra” através da Clean Feed). Soma-se uma especial ligação à música turca, particularmente com o seu grupo Acropolis Quintet.

Gravado ao vivo no Festival de Jazz de Ljubliana, na sua terra natal, este “The Lives of Many Others” é um excelente cartão-de-visita. Neste trabalho a solo Kaja Draksler revela toda a sua amplitude expressiva. Com assumida orientação jazzística, mas evidenciando alguma ligação à música clássica e colocando na mistura uma feição exploratória mais contemporânea, com utilização do piano preparado, e abertura à música improvisada.

O disco arranca com a manipulação directa das cordas do piano, num som abrasivo, passando depois para um dedilhar inicialmente minimal, obsessivo, mas que se vai transformando. No segundo tema, uma composição tradicional eslovena (“Vsi So Venci Vejli”), muda-se completamente de registo, evoluindo para uma terna melodia.

Segue-se um forte vendaval de notas, invadindo todo o espaço – parte de “Communicational Entropy” – um original de Thanasis Deligiannis – e desemboca num tema original da pianista, “Andromeda”, caracterizado por uma mansa quietude. À quarta faixa a pianista eslovena apresenta-nos uma majestosa suite dividida em quatro partes.

Depois, regressamos a um tempo mais lento, num tema de breve duração (cerca de dois minutos), para logo de seguida regressar a vertigem, com “Army of Drops”, num pianismo de alta intensidade que leva tudo à frente. O disco fecha com “Delicious Irony”, numa tranquilidade em perfeito equilíbrio.

Esta diversidade de ambientes sonoros atravessa todo o CD, que ora se deixa levar numa onda de calmaria, com notas pingadas suavemente de modo regular, ora embarca numa convulsão extrema, fazendo temer pela resistência do piano. E nunca se deixa antecipar, enganando constantemente o ouvinte incauto.

Sempre surpreendente, a pianista condensa aquilo que aprendeu com Vijay Iyer e Jason Moran (os dois mais consensuais pianista do jazz contemporâneo, correcto?), com a aprendizagem aprofundada de Cecil Taylor, Monk e Bach. Acima de tudo, deixa emergir a sua própria personalidade, abençoada pela liberdade da improvisação.
http://jazz.pt/ponto-escuta/2013/12/10/kaja-draksler-lives-many-others-clean-feed/

Image

Trouw review by Mischa Andressen

Kaja Lives

The New York Times review by Ben Ratliff

CF 286Kaja Draksler – The Lives of Many Others (CF 286)
On the solo record “The Lives of Many Others” (Clean Feed), the young Slovenian pianist Kaja Draksler pulls together information from a century of experimental music and jazz. She also makes rhythm a priority, and reminds you subtly that she knows what she’s doing. The title track is a syncopated percussion piece that starts as a groove brushed on the strings of the piano with, if I had to guess, steel wool, then becomes a jittery and occasionally two-handed improvisation and ends as a twinkling five-note sequence. The middle includes a traditional Slovenian piece, played like an ultraslow hymn; some alert Cecil Taylor-isms, full of tone-clusters and rapid polytonal movement; and, at the end, in a piece called “Delicious Irony,” she moves from downhearted processional to warped, delicate and credible swing improvising. It’s hard, or maybe impossible, to predict where she’s going to take you. That’s not so common from a young musician.

http://www.nytimes.com/2013/12/22/arts/music/even-when-this-music-rocks-it-stays-mindful-of-its-roots.html?_r=1&

Público review by Gonçalo Frota

CF 286Kaja Draksler – The Lives of Many Others (CF 286)
A proficiência para unir com absoluta solidez num mesmo discurso musical elementos da música erudita contemporânea e do jazz era, em tempos recentes, coisa para levar quase uma vida inteira a alcançar — salvo um par de iluminadas excepções. Só ao cabo de muito desmontar tijolo a tijolo as fronteiras erigidas na mesma vizinhança é que um fenómeno de libertação rompeu com forças que muitas vezes se repeliam: ou aceitavam a rigidez escrita ou se submetiam à total maleabilidade improvisada. Para a pianista eslovena Kaja Draksler, assim como para a portuguesa Joana Sá, esses acessos já não parecem reservados a longos processos nem à dependência de fortes cenas locais. Quer uma quer outra fazem-no sobretudo a partir de um lugar isolado, de escavação pessoal.

The Lives of Many Others é um objecto de notável arrojo e soberba concretização para uma pianista de 26 anos que se aventura a solo com uma segurança de quem nem deve tremer se apresentada ao fantasma de Thelonious Monk. Kaja começa por martelar ritmicamente o piano, lembrando-nos da sua natureza percussiva e começando um baile recorrente em torno de uma das suas principais referências: conferir fantasma da frase anterior (é ouvir Delicious irony). Mas a forma como constrói e desconstrói os seus temas, em gincanas melódicas e harmónicas, oferece visitações a Cecil Taylor ou à escola da improvisação europeia, ao mesmo tempo que deixa cair sobre as cordas do piano, com peso e medida, resíduos aparentemente soltos do património esloveno. Nas mãos de Kaja Draksler, o piano, de facto, soa a um ponteiro que muda constantemente de pólo, mantendo uma coerência e uma inteligência discursiva imperturbáveis.

Ao contrário de outras propostas semelhantes, Draksler tem ainda a destreza criativa e a audácia de não assinar composições de aleatoriedade gratuita que muitas vezes apenas camuflam a falta de ideias. Em todo o álbum, há esqueletos, estruturas mais ou menos complexas a que se consegue deitar a mão, não vingando uma ideia traficada de peito cheio mas de cabeça vazia do que o jazz pode ser hoje. Isto é outra coisa.
http://ipsilon.publico.pt/musica/critica.aspx?id=329458

Odzven review by Mario Batelić

Med črnim in belim
Na pričujočem albumu je Drakslerjeva razvila samosvoj zvok in je na dobri poti, da bo izoblikovala popolnoma unikaten in takoj razpoznaven pristop in zven, kajpak v svetovnem merilu.
Na pričujočem albumu je Drakslerjeva razvila samosvoj zvok in je na dobri poti, da bo izoblikovala popolnoma unikaten in takoj razpoznaven pristop in zven, kajpak v svetovnem merilu.

CF 286Kaja Draksler – The Lives of Many Others (CF 286)
Solistični jazzovski albumi so kljub svoji zahtevnosti dokaj pogosti; na domači sceni pa kljub temu tovrstne izdelke lahko naštejemo na prste ene roke. Da se je tovrstnega izziva lotila mlada pianistka Kaja Draksler, nas ne preseneča, saj velja že od svoje pojavitve na sceni za zelo obetavno in ambiciozno. Povrhu se je prav z vsakim albumom podajala na drugačno glasbeno pot, od predelav ljudskih z različnih vetrov s projektom Katarchestra, prek samosvoje vizije modernega jazza z Acropolis Quintetom, s katerim pa se je spet na albumu Türkü s turško pevko Sanem Kalfa lotila predelav turških tradicionalnih skladb. Ravno v tem času, ko se še vedno vrstijo pozitivni odmevi na pričujoči solistični album (med drugim so o njem pohvalno pisali v New York Timesu), pa je Drakslerjeva napovedala izid albuma The Best Of s triom BadBooshBand. Tako slednjega kot The Lives of Many Others bo predstavila na Cankarjevih torkih 11. februarja.

Če se še za hipec ustavimo pri podatkih o aktualnem dogajanju, povezanem s pianistkinim ustvarjanjem oziroma z njeno mednarodno uveljavitvijo: ne le, da je pred kratkim prejela nagrado mednarodne organizacije EPTA za najboljše magistrsko delo (v njem analizira tehniko Cecila Taylorja), temveč so njeno odličnost prepoznali tudi pri odmevnem mednarodnem jazzovskem srečanju Jazzahead!, kjer se bo, na predlog Druge godbe, predstavila s solističnim koncertom (kar bo prvi nastop kakega slovenskega glasbenika na tem jazzovskem srečanju!).

Drakslerjeva nas na svojem solističnem prvencu (posnet je bil na Ljubljanskem jazz festivalu lani ter objavljen pri založbi Clean Feed, v seriji Ljubljana Jazz Series) takoj vpelje »in medias res«: album se namreč začne abruptno, vtis imamo, da smo sredi skladbe in ne na začetku tistega, kar se bo izkazalo za izjemno tenkočutno in vznemirljivo popotovanje. Pianistka si je namreč za uvod v prvo skladbo in v album izbrala poseganje po notranjosti inštrumenta, po strunah (slišati je, da le rahlo) prepariranega klavirja. Gre seveda za tehniko, ki jo povezujemo s svobodno improvizacijo in avantgardno miselnostjo. A tak način igranja je, kot se kaj kmalu izkaže, zanjo le enakopravni košček v kalejdoskopskem nizanju različnih tehnik. Ta »šunder«, kot bi temu nemara rekli zapriseženi romantični malikovalci črno-belih klavirskih tipk, se namreč počasi prelevi v komaj slišno škrebljanje, da bi nato pianistka začela prebirati po tipkah. Iz slednjih za hip izvabi zelo melodično, milozvočno temo, a kaj kmalu se spet poda med strune.

Že v drugi skladbi nas popelje na znano območje; no ja, tako vsaj mislimo, ko preberemo naslov Vsi so venci vejli, saj kajpak pričakujemo predelavo znane ljudske. A jo ima Drakslerjeva bolj za izhodišče, tistih nekaj not, ki nosijo to žalostinko, je opora bolj razvejani skladbi, ki s svojimi sunkovitimi grozdi in meandriranjem kaže na pestrost in širino pristopov, ki jih premišljeno rabi na albumu. Izmenjava tehnik igranja poteka ves čas zelo gibčno in usklajeno. Občutek imamo, da se Drakslerjeva teh tehnik vedno poslužuje premišljeno in konceptualno zaokroženo; v načinih igranja ni nič samovšečnega ali pretiranega, jasno je, da pianistka obožuje in spoštuje svoje glasbilo ter ga jemlje kot partnerja v pletenju ves čas žanrsko nihajoče, a zato nič manj impresivne zvočne teksture.

Priča smo izjemno osmišljenem balansiranju, vibriranju med glasnimi in tihimi deli, med melodioznostjo in izbruhi prostoplavajočih tonov, ki jih strumno pošilja v eter, da bi se, kakor po njeni komandi, znova prizemljili in zlili s prihajajočo melodijo. Manj je več, pianistka nam raje odstre skrivnosten haiku kot razvejano epopejo ali bohotno simfonijo, stavi prej na poetično slutnjo kot eksaktnost.

Ko omenjamo žanre, niti najmanj ne merimo le na jazzovske, saj pianistka že od začetka ustvarjanja velja za prefinjeno združevalko klasičnega in jazzovskega pianizma. Na solo albumu je to prežemanje, pričakovano, prignano do maksimuma, povrhu pa smo očarani nad lahkoto, s katero Drakslerjeva znotraj iste skladbe »prestavlja« iz denimo impresionizma klasične glasbe prek občutene predelave ljudske Vsi so venci vejli do nepredvidljivosti in »robatosti« avantgardnega jazza. Spretno se je izognila pastem, ki prežijo na ustvarjalce solističnih plošč. Nikoli ne zaide v hermetičnost ali larpurlartizem in se ne ponavlja; dejansko imamo vtis, da se repetitivnim vzorcem prav namerno izogiba, pa čeprav dobimo v kar nekaterih skladbah občutek prijetne omotice (sicer značilne za glasbo z izpostavljeno repetitivno formo).

Že naslov albuma je slikovit in poveden, saj kot da bi povzemal zvočno obilje in nepredvidljivost, nič manj pa niso zgovorni naslovi posamičnih skladb, denimo Army of Drops; še preden sem se poglobil v naslove skladb, sem imel namreč ponekod vtis, da poslušam kapljice dežja. Slednje me je spomnilo na njeno predavanje na lanskoletnem Ljubljanskem jazz festivalu, kjer je predstavila omenjeno analizo igranja Cecila Taylorja ter omenila, da je ta sloviti avantgardni pianist namesto ob metronomu igral ob nepredvidljivemu ritmu drevesnih vej, ki jih je upogibal veter. Album s svojo zgoščeno, a spet zvočno zelo zračno glasbo ponuja obilo takih opor za miselne prebliske, ki pa v številnih skladbah komaj dohajajo drug drugega, toliko je namreč v njih hipnih sprememb in prekucij. Hipni, »hitroprsti« motivi se izmenjujejo z bolj globočinskimi valovanji, ki pa se jim umetnica spet posveti za kratek čas. Vtis med samim poslušanjem dejansko spomni na pravo valovanje, denimo kot bi bili na jadrnici, ki jo premetava sem ter tja, mirni, blagodejni trenutki pa se izmenjujejo z nevarnimi sunki.

Iskati njene »podobnike« med sodobnimi ali zgodovinskimi glasbeniki bi ne imelo smisla, ne le zato ker se to nenazadnje lahko izteče v golo naštevanje, ki lahko zmanjša pomembnost avtoričinega dela, temveč še bolj zato, ker Drakslerjeva različnosti pristopov igranja na klavir tako enkratno združi. Seveda je v njeni glasbi moč slišati odmeve starejših in malo manj starih pianističnih mojstrov, a Drakslerjeva je razvila samosvoj zvok in je na dobri poti, da bo izoblikovala popolnoma unikaten in takoj razpoznaven pristop in zven, kajpak v svetovnem merilu.
http://www.sigic.si/odzven/med-crnim-in-belim

Noiself review by Jesús Gonzalo

CF 286Kaja Draksler – The Lives Of Many Others (CF 286)
Con Pedro Costa como codirector artístico del prestigioso y avanzado festival de Ljubljana, la verdad es que no sorprende que la jovencísima pianista eslovena, que tocó el pasado julio en una edición que hacía la 55, aterrice en Clean Feed. Otros grupos tan señalados y excepcionales, que también graban en el sello lisboeta, como el Bigmouth de Chris Lightcap han pasado por allí. Por aquí va a ser complicado construir un certamen semejante o traer a cualquiera de estos músicos. En diciembre fue Kaja a Lisboa a presentar este disco. Y fue, como en la capital de su país, con su tesis doctoral sobre Cecil Taylor debajo del brazo, trabajo que contó con la supervisión de Vijay Iyer antes de ser presentada en el conservatorio de Amsterdam.

La nónima de pianistas mujeres de Clean Feed es de lo mejor de la escena contemporánea de generaciones posteriores a Gary Allen, Myra Melford y Marilyn Crispell. Angelica Sánchez, Kris Davis y ahora Kaja Draksler, en cierto modo, abarcan las líneas estéticas de esos tres pilares que las anteceden y que irían de un profundo sentido del blues a una construcción atonal consonante o más hacia lo abstracto. Kaja está más cerca de Kris Davis, aunque aún le queda mucho para llegar a la envergadura arquitectónica y técnica de la canadiense. Las dos, y a diferencia de todas las citadas, trabajan sobre técnicas de piano extendido, sobre las cuerdas y con pequeños objetos de frotación.

“Un trabajo trufado a nivel conceptual de motivos pequeños y variados estilos contemporáneos, que ofrecen un producto atractivo, con tendencia a lo ornamental y a las figuras suspendidas…”

La conquista de nuevos timbres ha sido el gran desafio -no sólo- del piano contemporáneo del siglo XX, ya desde Debussy a Cage o Lachenmann. Kris Davis profundiza en el legado de compositores como el autor de 4.33 y también de Feldman, sin olvidar a los europeos, para trasladarlo a un sólido lenguaje de improvisación. Draksler también persigue ese fin y se sirve de la huella de dichos autores, pero sin obviar un diseño del sonido más suavizado y enfundado en una respiración melódica que le confiere un matiz naïf algo pop a su estilo. Por eso en el primer corte parece que sólo falta que cante para que los modos repetitivos y algo “ascéticos” nos recuerden a Wim Mertens. Y luego, y no es ninguna boutade si pensamos lo que significó My Song, puede sonarnos al Jarrett más plácidamente folk (Vsi so Venci vejli), para pasar al torrencial Ligeti (también en Suite) y dejarse caer en una leve llovizna sostenida en el silencio (Communicational Entropy/Andromeda) o termine el disco con una especie de balada-blues saltarina, caprichosa y monkiana en Delicious Irony.

En realidad, no es una fijación estética sobre el frondoso pianismo de Cecil Taylor, con su exuberante trabajo sobre intrincados arpegios, bloques de acordes, clusters y células melódicas, la huella evidente con la que nutre el estilo de la pianista, trufado a nivel conceptual de motivos pequeños (más en línea con el piano solo de Angelica Sánchez en A little house que del de Kris Davis en Aeriol Piano) para ofrecer un producto variado y atractivo, con tendencia a lo ornamental y a las figuras suspendidas antes que volcado en el músculo técnico o la construcción vigorosa.
http://noiself.blogspot.com.es/2014/01/kaja-draksler-lives-of-many-others.html

Muziek Van Nu review by Annette den Heijer

CF 286Kaja Draksler, piano – The lives of many others (CF 286)
Jong, gedreven en talentvol; het is een mooie combinatie, die blijft boeien. Vooral wanneer jonge mensen met een frisse blik op de wereld bestaande en nieuwe muziek uitvoeren.
Kaja Draksler is zo iemand. Deze jonge jazzpianiste en componiste uit Slovenië is een opvallende verschijning in het Amsterdamse jazz- en improvisatiecircuit. Klassiek geschoold, speelt ze Frédéric Chopin én Thelonious Monk met evenveel gemak in één programma; ze laat zich door zowel klassieke muziek als jazz inspireren voor haar composities en improvisaties.
Het talent barst door haar muzikale vezels. Soepel spel, mooie timing en een subtiel toucher vormen het ideale gereedschap voor haar vrije improvisaties, waarin ze zomaar een simpel liedje kan laten uitwaaieren tot een gelaagde compositie.

Na haar studie jazz in Ljubljana en Groningen, volgde Kaja Draksler privélessen in New York. Terug in Nederland voltooit ze momenteel haar master klassieke compositie aan het Conservatorium van Amsterdam. In 2009 sleepte ze de Deloitte Jazz Award in de wacht; ze schreef een pianoconcert voor haar band Katarchestra en bracht als leider van het Acropolis Quartet drie cd’s uit.

Een vierde cd, met eigen werk voor solo piano, werd gepresenteerd op 27 november tijdens haar debuut in het Bimhuis. Geen trio, geen kwartet, maar meteen een solo-optreden in de Nederlandse jazztempel, je moet maar durven.
En durven doet Kaja Draksler, hoewel niet zozeer in haar presentatie. Verlegen schuift ze het podium op, lacht ontwapenend en trekt wat aan haar handen. Die mogen nog even de toetsen zoeken, voordat ze hun keuze maken. Fascinerend is het verschil met klassieke musici, die alleen in boze dromen de openingsnoten zoeken. Maar dan treffen haar handen doel. Kaja transformeert.

Ze bespeelt niet alleen de toetsen, ze buigt zich over de snaren, tokkelt, raspt, wiegt en neuriet. In het openingsnummer van cd en concert ‘The lives of many others’ observeert ze naar eigen zeggen de mensen om zich heen, beeldt zich hun levens in, hoort hun dromen en hun ‘dingetjes’, en vertaalt die in ruis, belklanken en losse, herhalende tonen. Flarden melodieën uit volksliedjes worden uit elkaar gehaald en belanden in een Morton Feldman–achtig continuüm.

Ze sleept me aan mijn oren mee naar buiten, naar parken, waar kinderen zingen, naar een werkplaats, een ijzerzagerij, een fabriek, een treinstation. Haar beeldende composities worden van een passende achtergrond voorzien door de wand van glas achter het podium, waar bewegend Amsterdam het magistrale decor van het Bimhuis vormt. Een dubbeldekker vertraagt tegen snelle repetitieve patronen in naar rechts, richting station, Fyraklanken glijden naar links, Amsterdam uit, het donker in.

Ik laat me meevoeren met de trein, maar merk dat ik soms nog iets in haar muziek mis. De taal en het spel kloppen. Maar wanneer de bouwstenen van het muzikale materiaal, de uit elkaar getrokken melodieën, terechtkomen in een lui ostinato, dreigt ze haar eigen stem, haar Draksleriaanse visie op Monk en Chopin, even te verliezen.
http://muziekvan.nu/content/jong-talent-sooth-my-soul-feed-my-thoughts